Pričevanja

Od kar se zavedam, sem imela rada glasbo, še posebej petje. Doma, v zborih v cerkvi in v šoli, med prijatelji … Lahko bi rekla, da mi je bila glasba položena v zibelko, saj sta bila mama kot altistka in tata baritonist dobra cerkvena pevca, tata je pel tudi pri prosvetnemu zboru in je bil večkrat tudi solist. Če je le bil prostor na vipavskem in loškem koru, sem stala ob tatu, velikokrat mi je organistka dovolila sedeti poleg nje na klopi za organista, kar se mi je zdelo še posebej zanimivo in imenitno. Opazovala sem jo, kako igra po tipkah obeh manualov, pa z nogama po pedalih, poleg tega je še zboru dirigirala – no, velikokrat z mimiko obraza, vstope in zaključke skladb pa je nakazovala kar z glavo. Občudovanja vredno, res! Ob vstopu v osnovno šolo so me vpisali tudi v Glasbeno šolo Vinka Vodopivca v Ajdovščini, na katero imam lepe spomine, med njimi so tudi taki, ki jih je spremljala močna vipavska burja. Nemalokrat smo se morali otroci trdno držati za roke, da nas ni ob prečkanju Hublja odneslo na cesto. Koliko smeha je bilo prisotnega med nami, koliko posebnih doživetji na vsej glasbeni poti! Sprejeta sem bila v Srednjo glasbeno šolo in na Akademijo za glasbo v Ljubljani, kjer sem diplomirala na oddelku za glasbeno pedagogiko, zelo dobro podlago za svoje delo sem prejela tudi pri profesorici klavirja ter profesorjih za solfeggio in dirigiranje. S svojim znanjem klavirja sem v študentskih letih poučevala na Orglarski šoli v Ljubljani, korepetirala sem pri primorskem APZ Vinko Vodopivec, ob prihodu v Ljubljano sem se vključila v Mešani pevski zbor Anton Foerster, ki ga je vodil prof. Jože Trošt, nekaj let sem bila umetniški vodja Kvinteta Sumus, v domači župniji sem poleg igranja na orgle vodila tri pevske zbore. Začetki vodenja zborov segajo od mojega dvanajstega leta dalje, ko mi je takratni župnik g. Pivk zaupal vodenje štiridesetčlanskega otroškega pevskega zbora. Po dveh letih smo se osmošolci in srednješolci zbrali v Mladinskem mešanem zboru in s svojimi

glasovi pomagali tudi pri »glavnem« župnijskem zboru. S koncertom Mladinskega mešanega zbora v Dvorcu Zemono sem opravila tudi del svoje diplomske naloge na Akademiji za glasbo. Kako sem bila ponosna na svoje pevce, ki so se izvrstno izkazali pred strogo ljubljansko komisijo! Leta hitro tečejo, v Cerkljah sem že skoraj trideset let. V čudoviti župnijski cerkvi Marije Vnebovzete sodelujem kot pevka, dvanajst let sem vodila Mešani mladinski pevski zbor, od vsega začetka pomagam tudi pri spremljanju zborov, še posebej mi je pri srcu ljudsko petje, ki ga lahko podkrepim s spremljavo na orglah. No, v zadnjih letih cerkljanske orgle vidno in slišno zelo, zelo pešajo, pri srcu me stisne ob misli, da bi obstoječe za vedno utihnile, za nove pa se kot župnija ne bi nič pobrigali. V vseh teh letih so bile orgle vzdrževane in uglašene (kolikor je meni znano brez stroškov za župnijo), a jih je kljub temu zob časa in slabši material, iz katerega so narejene, pripeljal do tega, da je popravilo določenih delov, najpogosteje zaradi črvivosti, postalo nesmiselno. Posledično sem pa tja v posameznih registrih želeni ton ne zapoje, spet drugič pa se brez pritiska na tipko oglasi ton, ki nepričakovano zapoje med mašo in s tem pošteno zmoti vse prisotne, še najbolj pa postavi v neprijeten položaj organista, ki mora sam poskrbeti za to, da ga čim prej utiša, čeprav še sam ne ve kako! Prav zaradi teh neljubih dogodkov sem že večkrat »zagrozila« dirigentu Damijanu in župnikom, da na te orgle ne bom več igrala, saj me je že sram, ker verjetno farani mislijo, da nimam pojma! A vera v Boga in cerkljansko širšo skupnost ter zaupanje v Marijino varstvo me vedno znova nagovorita, da ostajam zvesta Bogu, sebi, svojim prednikom in tudi faranom, ki jim na ta način služim in pomagam olepšati bogoslužja. Slaba volja nad »samotulečimi« orglami me tako ni »odpihnila« s kora, kot tudi v otroštvu na poti v glasbeno šolo ne, temveč vztrajam v ponižnem služenju še naprej, v iskreni veri in z veliko željo, da bi tudi sama dočakala nove orgle v Cerkljah in nanje naučila igrati še koga od mlajših nadobudnih glasbenikov. Vem, da smo, glede na živost župnije (za nami je mnogo mladih, v katere polagamo naše upe za prihodnost cerkljanske župnijske skupnosti), dolžni poskrbeti tudi za to, da zberemo potrebna finančna sredstva za novo glasbilo, kraljico med vsemi glasbili, za nove orgle! Zato pevci, ki se zberemo v različnih sestavih, v ta namen že nekaj časa zbiramo denar, ki ga prejmemo za petje pri poročnih in pogrebnih mašah. V prihodnjih mesecih želim tudi sama pomagati pri pripravi in izvedbi nastopov, na katere boste povabljeni vsi, ki nas radi poslušate in vam je prav tako kot nam mar za to, da se v kratkem na cerkljanskem koru oglasijo nove, mogočne orgle, na katere bom lahko končno spet zaigrala tudi na pedale, ki v sedanjih, utrujenih orglah, ne delujejo več, posledično tudi ni »funde«, kot bi na Vipavskem rekli temelju, na katerem sloni celotna harmonija, s katero lahko obogatimo prelepe melodije slovenskih in tujih cerkvenih pesmi. Nenazadnje si želimo, da bi lahko tudi v Cerklje zopet povabili domače in tuje organiste, ki nam bi s svojo virtuoznostjo polepšali kulturno življenje z orgelskimi koncerti. Papež Benedikt XVI. je zapisal: »Orgle se od nekdaj in upravičeno imenujejo »kraljica glasbil«, ker povzemajo vse glasove stvarjenja in odmevajo polnost človeških občutij, od veselja do žalovanja, od zahvaljevanja do pritoževanja. Še več, kakor vsaka kakovostna glasba tudi orgle presegajo zgolj človeško raven in usmerjajo v božansko. Velika barvitost orgelskih zvokov, od najbolj tihih do skrajno mogočnih, postavlja orgle nad vsa druga glasbila. Orgle zmorejo izraziti vse razsežnosti človekovega življenja. Raznovrstne zmožnosti orgel nas na neki način spominjajo na brezmejnost in veličastnost Boga.« Poznam veliko manjših župnij, ki so tudi v letih krize skupaj s svojimi župljani obnovile kore in nanje postavile nove orgle. Zato verjamem, da nam bo tudi v Cerkljah uspelo, ko se bomo Cerkljani (po tridesetih letih »pritepenstva« sem že lahko del vas, kajne ?), ki nas imam za delovne, marljive, iznajdljive, darežljive, ponosne na svoje korenine, izkazali tudi s tem, da pristopimo k projektu »Nove orgle« in zberemo potrebna sredstva za obnovo kora in postavitev orgel. Zato kar korajžno in z velikim veseljem namenimo svoj prispevek v sklad za orgle, da se bo poleg naravnih lepot cerkljanske občine ter o njenih pridnih ljudeh še dolgo širil glas tudi o lepem petju, glasbi in omiki (kulturi) nasploh!

Damijana Božič – Močnik